Evropska komisija je sprejela prvi sveženj certifikacijskih metodologij v okviru Uredbe o odstranjevanju ogljika in ogljičnem kmetovanju (CRCF). S tem Evropska unija prvič vzpostavlja jasna pravila za certificiranje dejavnosti, ki trajno odstranjujejo ogljikov dioksid (CO₂) iz ozračja.
Gre za pomemben mejnik evropske podnebne politike, saj EU:
- uvaja skupni standard za trajne odstranitve ogljika
- odpira nove priložnosti za podnebne inovacije in investicije
- ter postavlja strožja merila za verodostojnost podnebnih trditev
Katere dejavnosti so zajete v prvi fazi?
Sprejete metodologije pokrivajo tri tehnološko najbolj zrele oblike trajnega odstranjevanja ogljika:
- Neposredni zajem CO₂ iz zraka z geološkim shranjevanjem (DACCS)
- Zajem biogenih emisij z geološkim shranjevanjem (BioCCS)
- Odstranjevanje ogljika z bioogljem (Biochar Carbon Removal – BCR)
Evropski komisar za podnebje, neto ničelne emisije in čisto rast, Wopke Hoekstra, je ob tem poudaril, da EU s tem postavlja jasna in robustna prostovoljna pravila, ki bodo služila kot globalno merilo za verodostojne trajne odstranitve ogljika. Z vzpostavljenim certifikacijskim okvirom lahko projekti na teh področjih že začnejo zaprošati za EU certifikacijo. S tem EU prehaja iz faze oblikovanja pravil v fazo izvajanja – prvi projekti bodo lahko v prihodnjih mesecih uradno certificirani v okviru evropskega sistema za odstranjevanje ogljika.
Biooglje: velik potencial, a odprta vprašanja v slovenskem prostoru
Med podprtimi pristopi je tudi biooglje, ki omogoča trajno vezavo ogljika v stabilni obliki in hkrati odpira možnosti za uporabo v tleh, gradbeništvu in drugih okoljskih aplikacijah.
V slovenskem prostoru pa se ob razvoju projektov pirolize redno pojavlja ključno vprašanje: Kaj storiti z nastalim bioogljem in kako ga ekonomsko umestiti na trg?
Izkušnje iz prakse kažejo, da izziv ni le tehnološki, temveč predvsem regulativen in tržen.
- Pri scenarijih, kjer je vhodna surovina mulj iz čistilnih naprav, je lahko proizvodnja z vidika procesov zanimiva, vendar se hitro odpre vprašanje regulatornega statusa končnega produkta in možnosti njegove nadaljnje uporabe ali prodaje. Tak material ima lahko omejitve glede uporabe, na primer v kmetijstvu.
- Kadar so vhodne surovine drugi biogeni ostanki (npr. ostanki iz predelovalnih procesov), je pot do uporabe biooglja v širših aplikacijah praviloma enostavnejša, vendar se v praksi pojavi izziv cenovne konkurenčnosti, zlasti za kmetijski sektor, ki je zelo občutljiv na ceno vhodnih materialov.
Tako nastaja paradoks: tam, kjer je proizvodnja lahko cenejša, je uporaba regulativno zahtevnejša ali omejena; tam, kjer je uporaba lažje dovoljena, pa je produkt pogosto dražji in težje dostopen širšemu trgu.
Kako lahko novi EU okvir spremeni perspektivo?
Z uvedbo CRCF biooglje prvič dobiva tudi jasno priznano vlogo certificirane trajne odstranitve CO₂. To pomeni, da njegova vrednost ni več vezana zgolj na materialno uporabo, temveč tudi na:
- merljiv prispevek k podnebni nevtralnosti
- možnost vključevanja v sheme ogljičnih kreditov
- ter nove poslovne modele, ki združujejo ravnanje z biomaso, podnebne cilje in krožno gospodarstvo
Za Slovenijo to odpira pomembno razvojno vprašanje: ali lahko evropski trg trajnih odstranitev ogljika pomaga zapolniti vrzel tam, kjer domači trg za uporabo biooglja še ni dovolj razvit?
Novi evropski okvir zato predstavlja pomemben signal za slovenske deležnike v krožnem in bio-gospodarstvu: trg trajnih odstranitev ogljika se šele vzpostavlja, pravila in standardi pa se oblikujejo prav zdaj. Več tukaj: 96845e08-0311-45b4-b6c0-7040e31d9cd0_en