Med 9. in 11. septembrom 2026 je v Portorožu potekala mednarodna konferenca TBMCE 2026, ki je povezala predstavnike raziskovalnih institucij, gospodarstva, države in podpornega okolja. V ospredju tridnevnega programa so bili razogljičenje industrije, krožni materialni tokovi, alternativni viri energije, zajem in uporaba ogljika, prenos novih tehnologij v industrijo ter prihodnji razvoj pametne specializacije in SRIP-ov.
Ena osrednjih razprav je bila namenjena potem razogljičenja energetsko intenzivne industrije. V panelu Pathways to Decarbonization: Alternative Energy and Carbon Capture and Utilization, ki ga je moderiral dr. Tine Seljak z Univerze v Ljubljani, Fakultete za strojništvo, so sodelovali dr. Mojca Lončar (SIJ Acroni), dr. Haris Salihagić Hrenko (Talum), dr. Ilja Gasan Osojnik Črnivec (Kemijski inštitut), Davor Rašić (Ministrstvo za infrastrukturo in energijo) in Žiga Kobal (Belinka Perkemija). Razprava je pokazala, da za industrijski prehod ni ene same rešitve. Potrebna bo kombinacija večje materialne krožnosti, energetske učinkovitosti, elektrifikacije, obnovljivih virov energije, vodika ter zajema in uporabe ogljika. Ključne ovire niso več samo tehnološke, temveč tudi visoki investicijski stroški, cena energije, infrastruktura, regulatorna negotovost in omejeno povpraševanje po dražjih nizkoogljičnih proizvodih.
Vprašanje prenosa tehnologij iz raziskovalnega okolja v industrijo je odprl panel What the FOAK – Why Promising Technologies Fail to Reach Industry?, ki ga je moderiral dr. Blaž Likozar s Kemijskega inštituta. V razpravi so sodelovali dr. Primož Oven (Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani), Robert Reinhardt (AlgEn), dr. Igor Mihelič (Melamin), dr. Gašper Tavčar (Institut »Jožef Stefan«) in dr. Gregor Kosec (Acies Bio). Razprava je pokazala, da tehnološka pripravljenost sama po sebi še ne zagotavlja uspešne industrijske uvedbe. Za prvo industrijsko postavitev morajo biti pripravljeni tudi trg, regulativa, infrastruktura, financiranje, dobavne verige in industrijski partnerji. Posebej pomembni so demonstracijski projekti, ki tehnologijo preverijo v realnem okolju in ustvarijo prvo referenco za prihodnje investitorje in kupce.
Pomemben del konference je bil namenjen tudi krožnosti materialnih tokov in večji uporabi sekundarnih surovin. Panel Circularity of Material Flows in Slovenia: How to Advance the Use of Secondary Resources in Slovenia je moderirala Grit Ackermann (Gospodarska zbornica Slovenije), sodelovali pa so Marija Zajec Čebular (Ministrstvo za gospodarstvo, delo in šport), Antonija Božič Cerar (Gospodarska zbornica Slovenije), dr. Primož Oprčkal (Zavod za gradbeništvo Slovenije), dr. Igor Karlovits (Kemijski inštitut) in Damir Huremović (ZEOS). V ospredju je bilo vprašanje, kako od posameznih primerov recikliranja in ponovne uporabe preiti v sistem, v katerem sekundarne surovine postanejo zanesljiv in konkurenčen del industrijskih dobavnih verig.
Na področju gradbeništva je Zavod za gradbeništvo Slovenije (ZAG) skupaj s partnerji predstavil povezovanje krožnega gospodarstva in digitalizacije. V ospredju so bili digitalni produktni potni listi, sledljivost materialov, podatkovne platforme ter rešitve, ki omogočajo učinkovitejšo ponovno uporabo gradbenih proizvodov in sekundarnih materialov. Predstavljene vsebine so se navezovale tudi na rezultate projekta ReBuilt in razvoj krožnih ter digitaliziranih vrednostnih verig v gradbeništvu.
Konferenca je odprla tudi pogled v obdobje po letu 2027. Marko Hren je predstavil prihodnjo usmeritev slovenske pametne specializacije S5+, pri kateri bistvena sprememba ne bo nov seznam prednostnih področij, temveč način njihovega izvajanja. V ospredje prihajajo integrirani ukrepi in razvojne misije, ki bodo povezovali različne sektorje, tehnologije, politike in vire financiranja. Pomembno vlogo bodo pri tem ohranili SRIP-i, od katerih se pričakuje še intenzivnejše povezovanje podjetij in raziskovalnih organizacij, prepoznavanje konkurenčnih tehnologij ter oblikovanje konkretnih razvojnih in evropskih projektov.
TBMCE 2026 je tako pokazal, da krožni in zeleni prehod ni več zgolj okoljsko vprašanje, temveč vse bolj vprašanje industrijske konkurenčnosti, energetske in surovinske varnosti. Tehnološko znanje obstaja, ključni izziv pa postaja, kako ga povezati z industrijskimi potrebami, investicijami, infrastrukturo, regulativo in trgom ter tako raziskovalne dosežke pretvoriti v rešitve, ki bodo dejansko zaživele v gospodarstvu.